Komentar na sodbo št. 2369 iz leta 2024: Ekstradicija in načelo posebnosti

Sodba št. 2369 z dne 21. marca 2024, ki jo je izdal Vrhovno sodišče, ponuja pomembne vpoglede v tematiko ekstradicije, zlasti glede načela posebnosti. To načelo določa, da oseba, ki je bila ekstradirana, ne more biti preganjana za dejanja, drugačna od tistih, zaradi katerih je prišla do ekstradicije, razen če je bila dana izrecna privolitev. Sodišče je analiziralo poseben primer, ki se nanaša na ekstradicijo italijanskega državljana iz Kolumbije, in jasno določilo meje ter načine uporabe klavzule posebnosti.

Načelo posebnosti v ekstradiciji

Načelo posebnosti je ključni element v mednarodnem in nacionalnem pravu. Temelji na ideji, da država ne more kazensko preganjati posameznika za kazniva dejanja, drugačna od tistih, zaradi katerih je bila zahtevana ekstradicija. Vrhovno sodišče je potrdilo, da obseg uporabe te klavzule urejajo predpisi in pravno sredstvo, ki je veljalo ob trenutku predaje ekstradirane osebe. Z tega vidika je spoštovanje veljavnih predpisov bistvenega pomena za zagotavljanje zakonitosti kazenskega postopka.

  • Pomembnost veljavnih procesnih predpisov
  • Izključitev ugodnih zakonodajnih sprememb
  • Pomembnost pogodbe med Italijo in Kolumbijo

Pomembnost sodbe in praktične posledice

V obravnavani sodbi je sodišče menilo, da je obsodba za kazniva dejanja, storjena pred predajo, imuna na napake, saj je izključilo retroaktivno veljavnost kasneje uvedenih zakonodajnih sprememb. Ta vidik je izredno pomemben, saj pomeni, da morebitne zakonodajne ali konvencijske izboljšave, kot tiste, predvidene v Pogodbi med Italijo in Kolumbijo ter v Zakonu št. 149 iz leta 2017, ne morejo biti retroaktivno uporabljene za ugodnost ekstradirani osebi.

POSEBNOST - Učinkovit vsebinski predpis - Določitev - Veljavno pravno sredstvo ob predaji - Pomembnost - Ugodne spremembe, ki so nastale pozneje - Uporabnost - Izključitev - Fattispecie. Glede ekstradicije iz tujine je obseg uporabe klavzule posebnosti, kot omejitev izvajanja kazenskega pregona za dejanja, različna od tistih, ki so povzročila ekstradicijo, urejen s procesnimi predpisi in veljavnim konvencionalnim sredstvom ob predaji, pri čemer spremembe v normativnem okviru, bodisi notranjem bodisi mednarodnem, ki ugodno vplivajo na predano osebo, niso relevantne. (Fattispecie, ki se nanaša na ekstradicijo italijanskega državljana iz Kolumbije, v kateri je sodišče menilo, da je obsodba za kazniva dejanja, storjena pred predajo, imuna na napake in je izključila retroaktivno veljavnost izključitev načela posebnosti, uvedenih s 721. členom, 2. odstavkom zakona o kazenskem postopku, po določilu 5. člena zakona št. 149 z dne 3. oktobra 2017 in določil Pogodbe med Italijo in Kolumbijo z dne 16. decembra 2016, ratificirane z zakonom z dne 17. julija 2020, št. 82, ob dejstvu, da so te določbe začele veljati po predaji ekstradirane osebe).

Zaključki

Sodba št. 2369 iz leta 2024 predstavlja pomemben precedens za primere ekstradicije in pojasnjuje obseg načela posebnosti. Sodišče je ponovno potrdilo, da so veljavne norme ob trenutku predaje odločilne za delovanje klavzule posebnosti, saj izključujejo možnost retroaktivne uporabe ugodnejših predpisov. Ta sodniški pristop bo zagotovil večjo gotovost in stabilnost v mednarodnem kazenskem pravu, z pomembnimi posledicami za zaščito pravic posameznikov, vpletenih v postopke ekstradicije.

Odvetniška pisarna Bianucci